Že zdavnaj ste siti, a pojeste vse na krožniku? Psiholog pojasnil, zakaj ne nehamo

To, da jemo še, ko smo siti, ni le stvar moči volje ali spodobnosti: želja po tem, da "počistimo" krožnik, sega veliko globlje.

Dolga leta smo za to, da pojemo vse na krožniku, krivili starše. Pri teh navodilih niso bili strogi, ampak preprosto – produkt svojega časa. Povojne generacije so živele v obdobju varčevanja in pravega pomanjkanja, ko je bilo zapravljanje skorajda greh. Stavek "Pojej do konca, na svetu so lačni otroci", ni nujno poskus manipulacije, temveč odraz globoko zakoreninjene tesnobe in strahu pred pomanjkanjem.

Težava je v tem, da je sporočilo ostalo z nami, čeprav se je svet drastično spremenil. Z rastjo blaginje in izbire so rasle tudi porcije. V restavracijah nam pogosto postrežejo dvakrat ali trikrat več, kot zares potrebujemo, tudi premer krožnikov, ki jih napolnimo doma, pa je postal večji.

Logika pa ostaja enaka: pustiti hrano na krožniku na nek način zrcali nehvaležnost. Obilje tako trči ob miselnost pomanjkanja – imamo več kot dovolj, a možgani se še vedno obnašajo, kot da nam jutri grozi lakota.

Psihologija "plačanega obroka"

Tu je tudi ekonomski vidik – ko v nekaj že vložimo denar, trud ali čas, čutimo potrebo, da iz tega potegnemo največ, tudi ko nam to ne koristi več.

Zato do konca pogledamo slab film, preberemo knjigo, ki nam ni všeč, in jemo tudi, ko smo siti. Testenine za 22 evrov se zdijo potratne, če jih ne pojemo do konca. Možgani zapravljanje enačijo z neuspehom, zato v imenu varčnosti ignoriramo signale telesa. Ironično je, da nam tisti zadnji grižljaj ne povrne denarja, le poslabša naše počutje.

Zakaj hrano doživljamo osebno

Vedeti je treba, da hrana za večino ljudi nikoli ni le hrana. Je spomin, čustvo in identiteta. Mnogi so zrasli z idejo, da je poln krožnik znak skrbi, udobja in celo ljubezni. "Prava" babica nas vendar sili s hrano! Zavrženo hrano lahko doživimo kot nekaj veliko večjega od samega obroka.

Psiholog Matthew Morand je za HuffPost pojasnil, da ljudje, ki pojejo vse, kar je na krožniku, pogosto ne napolnijo le želodca, temveč poskušajo zapolniti tudi čustveno praznino. Hrana pomirja, omrtviči in spodbuja sproščanje endorfinov. Eden od možnih razlogov za tisti zadnji grižljaj je tudi potreba po nadzoru – v kaotičnem svetu lahko krožnik, s katerega pojemo vse do zadnjega, prinese občutek zadovoljstva.

Kako si pomagati

Psiholog Morand predlaga nekaj enostavnih tehnik, kako ne pojesti preveč.

1. Nehajte na polovici

Med obrokom se ustavite in vprašajte: Če zdaj neham jesti, ali se bom počutil prikrajšano ali zadovoljno? Trenutek, ko to vprašanje ozavestimo, prekine avtomatizem pri hranjenju.

1. Spremenite vizualno dojemanje

Postrezite manjše porcije, uporabite manjše krožnike ali pa si, še preden začnete jesti, shranite polovico obroka. Lažje je jesti premišljeno, če že v osnovi količina ni prevelika.

1. Sočutje namesto nadzora

To, koliko hrane ostane na krožniku, ni moralni preizkus. Navadite si reči: "Dovolj imam in tudi to je v redu". To ni potratnost, temveč spoštovanje do lastnega počutja.